No, če sem bolj natančna in kritična sama do sebe, je zakon poležavanje po smuki, ko misliš, da si za ta dan že opravil svoje, in se pustiš razvajati mamini kuhinji. Prejšnji teden je bil čas za moj sedemdnevni dopust. S starši ter fantom Klemenom smo, tako kot vsako leto, popokali stvari in odšli v Avstrijo smučat. Zimska Avstrija je za nas že mala tradicija, ki nam v tednu dni napolni baterije za celo leto uresničevanja načrtov ter doseganja ciljev, kot se rad izrazi moj oči.

Ko smo prispeli na cilj, nas je čakalo rahlo razočaranje, saj je bila okoli nas le trava, nič snega. No, seveda, na prograh je bilo zaradi umetnega zasneževanja, zadosti snega, a vseeno je lepše, da, ko greš popoldan na sprehod v center in se mimogrede želiš vreči v sneg in narediti sneženega angela ali nekoga okepati, dejansko imaš to možnost. Pa drugič!

V nedeljo smo doživeli pravi vihar, zato je ponedeljkova smuka odpadla, sva pa s Klemenom toliko bolj uživala v torkovem zavijanju po sneženih pistah. Imela sva se zelo lepo, praktično sva bila na progah sama, kar mi pri dobri smuki, poleg nejužnega snega, ogromno pomeni. Po štirih dneh sem se, kljub stotim razpoložljivim kilometrom pist, smučanja naveličala. Ne, nisem strastna ljubiteljica smuke, zame je dovolj teden dni v Avstriji in potem še nekajkrat Krvavec ali nočna na Starem vrhu, in to je vse.

Počitnikovanje se je končalo mirno, s pisanjem konca knjige, igranjem remija ter enke … in lahko smo šli domov, spočiti ter novim zmagam naproti!

---