Danes, 10. marca, je obletnica. Pred letom dni sem iz Škofje Loke odhajala na kasting za miss Universe 2007. Bil je prelep sončen dan, to vem, tudi ker sem se očitno preveč obleka in mi je bilo zelo vroče (ne le od treme). Vsega se spominjam, kot bi bilo včeraj. Točno vem, na katerem parkirišču sem pustila avto, po kateri poti sem nato pripešačila do stavbe Dela in se v avli usedla na usnjeni kavč. Kot ponavadi sem prišla pred drugimi, v soboto pa je bilo tam zelo malo ljudi, zato sem na začetku kar malce dvomila, če sem prišla prav. Bila sem pol ure prezgodnja, za vsak slučaj, da ne bi česa zamudila.

Nato so začela prihajati dekleta in takoj smo se s nekaterimi spoznale. Ko so prišli po nas, smo že kar veselo kramljale. Najbolj sem se razveselila Mie, prijateljice iz gimnazije, s katero sva bili do konca tekmovanja vedno skupaj in se 'pripravljali' na veliki finale.

Marsikdo bi pomislil, da pri takih zadevah ne moreš spoznati pravih prijateljic, saj gre vendarle za tekmovanje. Da, seveda tekmujemo, ampak ne med sabo. Tekmovanje za miss bi lahko na primer primerjala s smučanjem. Tam si popolnoma odvisen sam od sebe, in če želiš škoditi drugemu, si sam na slabšem, saj izgubiš koncentracijo. Tako je tudi pri tekmovanju za miss – no, je nekaj podobnosti. In sicer: tu si prav tako odvisna samo od sebe, od svojega nastopa ipd. Tu ne tekmuješ z dekleti neposredno, ampak posredno, zgolj primerjalno, in čisto nič ne pomaga, če hočeš drugi slabo, saj boš s tem le sama sebi skopala jamo. Tako sem pridobila veliko prijateljic, tako tu, v Sloveniji, kot v Mehiki. Ogromno stikov še zdaj ohranjam s prijateljicami z vsega sveta in ravno zadnjič sem si dopisovala z miss Tanzanije.

Takoj bi šla nazaj. V Žusterno, Portorož, Mehiko.

Ravno danes sem gledala slike z enomesečnega bivanja v Mehiki. Občutkov se resnično ne da opisati. Bilo je, kot da na pamet vem vse dogodke in dialoge, ki so se zvrstili v enem mesecu. Že prej sem vedela, da sem se imela lepo, a zdaj vem, da je bilo čudovito.

Želim, da bi dnevi takrat tekli počasneje, da bi izkustva lahko bolj vpila vase. A v vsakem primeru – pozabim jih nikoli. Če bom imela srečo in dočakala visoko starost, vem, da bom nekega dopoldneva odprla veliko skrinjo, v naročje vzela vnučko in ji začela pripovedovati pravljico, ki se je pred mnogimi leti zgodila meni – in jo seveda opremila z izdatnimi fotografijami.

---