Tisti, ki mojo pot vsaj malce spremljate, veste, da sem kmalu po pridobitvi naslova miss Universe Slovenije 2007 postala članica društva Planet Zemlja (www.planet-zemlja.org), ki se trudi ozaveščati ljudi o podnebnih spremembah, ki so večinoma posledica delovanja človeka.

In ta post je hvalnica celotnemu društvu, ki se trudi omejiti okolju škodljive snovi, da bi naši potomci sploh še lahko bivali na Zemlji in jo (ne)onesnaževali. Zadnji stavek je sicer rahlo pretiran, ampak ko smo priča vsem podnebnim spremembam, ne morem, da se ne bi vprašala, koliko časa in koliko slabega ravnanja še potrebuje narava, preden se ravnovesje dokončno poruši?

Verjamem, da ena takšna objava ne bo ničesar naredila, a zato se trudimo, da bi kot sli širili besedo, da če ne pometeš pred svojim pragom, te čaka kazen. Oziroma vse nas čaka kazen. Včasih so te kazni milejše oblike, kdaj pa udarijo z vso silo.

In kaj storimo takrat? Poročila, mediji so zasičeni z reportažami iz prizadetih krajev, vsi smo zgroženi ob gledanju grozljivih posnetkov in vsakdanji pogovori se gibljejo okoli tega. Kmalu pa to spet ponikne in pride na površje šele, ko se zgodi nova katastrofa.

Da, začeti je treba pometati pred svojim pragom, nato pa zaupati odgovornim institucijam, da naš trud ne gre v nič.

Že nekaj časa namreč občudujem avstrijsko sortiranje odpadkov in nikoli, pa tudi če tam ostanem nekaj tednov, mi ni težava ločevati. Spomnim se, ko pri nas niti približno nismo razmišljali o tem, da bi imeli več kot en smetnjak. S tako vzgojo smo ležerno prišli na počitnice v Avstrijo ter bili malodane osupli nad količino njihovih smetnjakov pred hišo. Ampak rezultat je bil, da smo se vsi že po nekaj dneh navadili ločevati steklo (in steklo na belo ter barvno), papir, embalažo ter biološke odpadke. In sedaj, ko so številni smetnjaki tudi že pri nas, nekako ne ločujemo oziroma se tega branimo.

Vendar bomo morali. In to zelo kmalu. Zato začni že danes, ker ne veš, koliko gorja si že napravil našemu planetu.

---