Prišel je težko pričakovani dan. Torek. Priprave za Miss Universe so se začele, in že od prvega dneva smo se finalistke zavedale, da bomo morale vložiti ogromno truda, volje in energije, da bi prireditev izpeljale tako, kot se je od nas zahtevalo. Nataša Pinoza, Miha Krušič in Natalija so ves čas budno bedeli nad nami in skrbeli za to, da bi nastop izpeljale brez napak. Dnevi, ko smo vadile koreografijo, hojo in izhode, so bili zelo naporni, a hkrati tudi razburljivi. Smolo sem imela le v tem, da sem zbolela, a si nisem pustila, da bi me to zmotilo, in se poskušala osredotočiti le na svoj nastop.

S puncami smo se presenetljivo dobro razumele, čeprav sem pričakovala, da bo med nami čutiti tekmovalnost. Ves čas, ko smo na Gospodarskem razstavišču trdno vadile, so bile med nami prisotne pozitivne vibracije in veliko zabave. Čeprav smo zvečer prišle v hotel izčrpane, smo si vsakič privoščile klepet in se pogovarjale, dokler niso pošle naše zadnje moči. V petek, dan pred finalnim izborom, smo imele razgovor z žirijo. Vedela sem, da je izredno pomembno, kako se bom odrezala, saj nam je bilo rečeno, da nas bodo na osnovi razgovora ocenili in nekaj punc že vnaprej izločili. Po končanem razgovoru sem odšla v sobo, kjer sva s cimro premlevali o vprašanjih in odgovorih. V sebi sem čutila neko olajšanje, zraven pa sem razmišljala o svojih odgovorih. Bi lahko odgovorila bolje? Kako me je videla žirija? Postavljala sem si nešteto vprašanj, toda kmalu sem ugotovila, da je skrb zaman, in se odpravila v sosednjo sobo, kjer smo se pogovarjale o jutrišnjem dnevu. Pogovor je bil sproščujoč, v hecu pa smo se s Tanjo Dimič, Barbaro Černelič in Anjo Urh dogovorile, da če zmaga ena izmed nas, oddrvimo z novim jeklenim konjičkom na izlet na Bled. Napočil je čas za spanje. Spala sem izredno dobro, brez kakšnih večjih strahov.

Zjutraj me je zbudilo sonce. Uredila sem se, spakirala stvari in se odpravila na zajtrk. Dan je minil izredno hitro, še hitreje pa se je bližala ura, ko naj bi se začela prireditev, ki je potekala v živo. Frizerji in maskerji, ki so bili zadolženi za naš videz, so nas lepo uredili. In končno ... Prišel je težko pričakovani trenutek! V meni so se prebudili čudni občutki, ki jih je težko definirati. Mešanica treme, adrenalina in vzhičenja so me gnali k temu, da čim bolje opravim svoj nastop in se pokažem v dobri luči. Vse tri izhode sem opravila tako, kot sem si želela. Vsaka punca si je želela vsaj uvrstitev med prvih šest, tudi jaz, toda o zmagi nisem razmišljala. Uspelo mi je. Ko so razglasili, da sem med šestimi finalistkami, me je počasi, toda vedno močneje grabila trema, saj sem bila v igri, da osvojim laskavi naslov. Izbrali so drugo spremljevalko, toda mojega imena ni bilo slišati. Za tem so izbrali še prvo spremljevalko, kjer moje ime spet ni bilo omenjeno. Na vrsti je bila razglasitev zmagovalke. Ostale smo samo še tri punce, ki smo se potegovale za naziv. Čutiti je bilo veliko napetost. In zmagovalka je … Mirela Korač! Pred očmi se mi je stemnilo, nisem vedela, ali je to resnično, kar sem zaslišala. Mar sem zmagala? Noge so me ponesle, v očeh so se mi sunkovito nabrale solze, toda nekaj me je zadrževalo, da ne zajokam. Občutek je bil neverjeten, z besedami neopisljiv, saj moraš kaj takega doživeti. Ko mi je Anamarija Avbelj nadela krono, še vedno nisem vedela, kaj se pravzaprav dogaja okoli mene in ali vse to samo sanjam. Direktor Matej Raščan mi je nadel lento, ključe pa mi je dal gospod Masahiro Tajima. Postala sem miss!

V trenutku so me oblegali novinarji in fotografi, opravila pa sem nekaj intervjujev kot nova miss Universe 2009. Svoje veselje ob zmagi pa sem podelila tudi s sotekmovalkami, ki so mi iskreno čestitale. Bila sem vzhičena in močno v šoku.

Po končani zabavi sem se odpravila domov, kjer me je pričakala družina. Rada bi se njim in ostalim ljudem zahvalila za podporo,  ki so verjeli vame in mi ves čas stali ob strani.

Sedaj mineva skoraj mesec dni, odkar sem postala miss. Življenje se mi je čez noč spremenilo, spremembe pa so vidne in očitne. Spoznala sem pomembne ljudi, ki jih sicer verjetno ne bi, dosti mimoidočih me prepozna na ulici, opravila pa sem tudi številne intervjuje, takšne in drugačne. Sedaj lahko potrdim, da je vloga medijske osebnosti zanimiva, a hkrati zahtevna, ker me ljudje spremljajo na vsakem koraku in želijo vedeti veliko stvari o meni, tudi takšnih, ki jih želim zadržati zase. Verjamem, da je pred mano nepozabno leto, ki se mi bo močno vtisnilo v spomin.