Vprašam vas: kje lahko vidimo okoli sto ali še več (če bi se dogodek zgodil v večji dvorani) odraslih, ki skoraj dve uri brez postanka držijo ogromen nasmeh na ustih?

Odgovor: na slovenskem pripovedovalskem festivalu, ta je bil že enajsti po vrsti in se je pred dvema tednoma zgodil v Cankarjevem domu.

Pa boste sedaj rekli, ah, pravljice so le za otroke! No, potem so ti otroci zjutraj mirno šli v svoje službe, na vodilne položaje kot direktorji, nekateri predavatelji, morda je bil kateri izmed njih celo zdravnik. Ne vem. Vem, da je bila tam zagotovo punčka, ki je naslednje jutro odkorakala na faks kot študentka tretjega letnika slovenistike in hispanistike. Ta punčka ima v sebi tudi neizmerno željo biti pisateljica, čeprav ne za otroke.

To je po mojem mnenju še teže. Pisati za otroke namreč. So najbolj zahtevno občinstvo.

Pa dosti o tem. Hočem reči, da je bilo predavanje S pravljico okoli sveta preprosto čarobno. Seveda sem si jaz to predstavljala nekoliko drugače, saj sprva nisem vedela, za kakšno 'predavanje' pravzaprav gre, in sem si za vsak slučaj v torbo zbasala par belih listov in svinčnik, če gre za kakšne napotke, kako napisati pravljico. No, seveda sem se v svojih razmišljanjih pošteno motila, zakaj to je bil večer pravljice in pravljice so se pripovedovale. Oziroma so jih pripovedovali. Bilo je osem pripovedovalcev z različnih koncev sveta, ki so predstavili vsak po eno svojo nacionalno pravljico, in en povezovalec, ki je prav tako pripovedoval svojo pravljico, v kateri sem nastopala tudi jaz, saj je z njo zaobjel vse prisotne. Bilo je v smislu Bocacciovega Dekamerona, okvirna povest in več vloženih. Čudovito!

Te pravljice so nato iz dvorane švignile v domove ljudi, ki so jih tisti večer poslušali. In naslednji dan je pravljico z Japonske o Sijoči princesi že vedela šest let stara punčka, ki je besedo za besedo požirala pravljico, ki ji jo je pripovedovala mama, ko sta odhajali v vrtec. In tisto dekle, ki želi postati pisateljica, je pravljico naslednji dan povedala svoji prijateljici, medtem ko sta se vozili na Štajersko. In nato še svojemu fantu. In oba sta poslušala njene besede, kot bi šlo za magične.

Takšna je moč pravljice!

---