Pri mladem oziroma zdaj, z izidom zadnje, sedme knjige po vrsti že odraslem čarovniku je takole: ali ga ljubiš ali sovražiš. In jaz ga naravnost obožujem.

Doma imam sedem Harryjevih knjig: šest slovenskih prevodov in en angleški izvirnik, saj sem bila enkrat tako nestrpna, da nisem mogla čakati približno pol leta na prevod, da ne govorimo o tem, da je izredno koristno kdaj pa kdaj prebrati tudi kakšno angleško, nemško, špansko ali knjigo v katerem koli tujem jeziku. Iiiiiin ... ta trararatatataaaaa (fanfare) ... sedaj sem ponosna lastnica sedme, zadnje knjige, ki se jo počasi (spremenila sem taktiko od hitrega branja na počasno, saj upam, da si bo  Rowlingova premislila in napisala še eno nadaljevanje, jaz pa bom tako počasi brala, da bom ravno končala, ko bo izšla nova) in nadvse z užitkom lotevam.

Moram pa povedati, da itak vem že vse pomembne točke te knjige, saj sem se prej pri zanesljivih virih (Wikipedija, bratrančeva punca) že prej pozanimala, kaj se zgodi v poslednji knjigi ter kdo umre. To je najpomembnejše, saj če bi umrl nekdo, ki mi je izredno ljub, ne vem, če bi jo začela brati. No, verjetno bi vseeno požirala stran za stranjo, saj se temu žanru in slogu pisanja ne morem upreti.

Čarovniške teme so mi ljube že iz otroštva, saj sva v jesenskih dneh z mamo hodili v bežigrajsko knjižnico in si velikokrat izposodili Malo čarovnico. Še zdaj se spomnim točne poti po odpadlem listju, skorajda vonjam svež zrak, ki je naznanjal zimo in sneg. In ko sva jo dobili, hitro domov in jo neštetokrat prebrat.

Ko končam branje Harry Potter in relikvije smrti, se bo zaključilo poglavje Harryja Potterja, ki pa bo v mislih oboževalcev in privržencev čarovnije živel naprej svoje čarovniško življenje. In takrat, ko ga bom zopet želela obuditi, bom le odprla eno od sedmih knjig in se potopila v nadvse ljub, čarovniški svet.

---